Pregled pravoslavnega cerkvenega življenja v Ljubljani od XVII. stoletja do leta1957
Piše: Nikola Milovančev

  

Pravoslavje v Ljubljani od XVII. stoletja do leta 1918

 

Čeprav je prva aktivnost duhovništva Peškega patriarhata na področju današnje Slovenije zabeležena že v XV. stoletju, v času kneginje Katarine Celjske Branković, je prvi danes znani zapis o pravoslavnem duhovnem življenju v Ljubljani iz XVII. stoletja v ukazu kranjskega vicedoma iz 1684. leta. Po tem ukazu so od leta 1684 pa vse XVIII. stoletje iz kameralne blagajne plačevali letno 200 tolarjev samostanu Lepavina za pravoslavno bogoslužje ob ljubljanskih letnih sejmih. Iz tega samostana so prihajali menihi, ki so ob sejemskih dnevih v Ljubljani opravljali pravoslavno bogoslužje. Čeprav v tistem času ni bilo stalnega organiziranega cerkvenega življenja v Ljubljani, so pravoslavni (največ uskoki iz Bele Krajine), ki so poslovno prihajali v mesto, pazili na svoje verske običaje, posebno na stroge običaje posta. Zato so (kot navaja slovenski zgodovinar Josip Mal¹) imeli svoje posebne gostilne, ki so jim omogočale držati se postnih običajev.

 

V času uskoških selitev so Srbi prihajali po dolini Krke vse do neposredne bližine Ljubljane, do Žužemberka in izvira Krke. O tem nam še danes pričajo nekateri priimki v tem kraju (Pajnič, Zec  itd.). Po pripovedovanju so v okolici Ljubljane zadnji zapustili pravoslavno vero Srbi v vasi Rakitna. Med današnjimi prebivalci tega naselja spominjata na rodoslovne vezi s pravoslavnimi Srbi v Bosni priimka Malovič in Likovič.


V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo iz tistega obdobja dragocen pravoslavni verski spomenik Srbov s področja Slovenije s konca XVI. ali začetka XVII. stoletja. To sta dve leseni plošči za bogoslužje, tako imenovani Ljubljanski abagar. O tem je zgodovinar Nikola Radojčić zapisal:² „Tako sta nastali Ljubljanski deski. Iz srbskih knjig, posebno iz Vukovićevega zbornika, so preslikane in so nanju urezane slike križa in tistih svetnikov, ki jih Srbi najbolj slavijo, s Srbom milimi in apokrifnimi molitvami, s troparji in kondaki družinskih zavetnikov. Odtisi z desk so bili tako narejeni, da so se lahko izrezali in se tako izrezani nosili kot svetinje in amuleti…“


Do prvega rednega služenja in opravljanja pravoslavnega bogoslužja v Ljubljani je prišlo v 80-ih letih XIX. stoletja. Ljubljana je tedaj spadala pod Dalmatinsko – istrsko eparhijo, ki jo je vodil vladika Stefan Knežević. O tem so ohranjeni podatki v Šematizmih Dalmatinsko-istrske eparhije, ki so izhajali redno vsako leto. Za Ljubljano (in za Koper) se navaja, da se bogoslužje opravlja v zaporih, v obeh mestih pa je služil isti duhovnik. Prvih nekaj let je bil to duhovnik Jovan Maričević, za katerega vemo, da je bil rojen v Peroju pri Puli in da je bil duhovnik parohije Peroj – Pula. Kasneje se (do 1894) navaja duhovnik Lazar Azicki, o katerem nimamo več podatkov. Od 1894. leta se Ljubljana v cerkvenih šematizmih dalmatinske dieceze ne omenja več, namesto nje se 1895. leta pojavi mesto Vigau.³ Verjetno so tedaj v Ljubljani izvajali pastoralno dejavnost za potrebe tedaj živečih manj številnih pravoslavnih meščanov, med katerimi je bil najuglednejši Vaso Petričić, takratni (1881 – 1896) „podžupan“ (namestnik župana) Ljubljane, član „Privrednika“ in prvi predsednik Mestne hranilnice ljubljanske.


Jeseni 1889. leta je na področju Kranjske zabeležen poskus nastanka nove župnije, ki je bila takoj brutalno zatrta. 600 prebivalcev vaške občine Poddraga (danes Podraga) pri Vipavi se je v septembru odločilo za prestop v pravoslavje, po 39 letih sporov s sosednjo vasjo Sv. Vid (danes Podnanos), kjer je bil sedež njihove župnije. Ta dogodek je izzval pozornost celo na Dunaju.⁴ S tem v zvezi so poslali delegacijo škofu Teofanu Živkoviću v Karlovac.⁵ Ta dogodek je razburil rimskokatoliške cerkvene pa tudi avstrijske državne oblasti. Reakcija je bila zelo huda: 22. oktobra 1889 je odred 17-ih žandarjev obkolil vas Poddraga in je sledila represivna akcija. Žandarji so vstopili v vas in vročili obtožnice voditeljem prehoda v pravoslavje.⁶ Klerikalni „Slovenec“ je te dogodke spremljal z napadi na slovanofilski „Slovenski narod“, ki ga je obtožil, da je njihovo pisanje spodbudilo k odločitvi te vasi za prehod v pravoslavno vero.⁷



Pravoslavno cerkveno življenje v Ljubljani od leta 1919 do leta 1945


Po koncu I. svetovne vojne je bila 1. decembra 1918 ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kmalu po zedinjenju je v januarju 1919. leta prišel v Ljubljano vojni duhovnik Branko Ivanić, za njim pa Stevan Obradović (1919-1920), Sreta Đurić (1920) in Dimitrije Janković (od decembra 1920). Na začetku so bili cerkveni obredi po domovih, leta 1920 pa je bila ustanovljena kapela v kasarni Vojvode Mišića (Belgijska vojašnica) na Metelkovi ulici.


Prvi cerkveni zbor so ustanovili leta 1920 ruski emigranti. Zborovodja je bil študent Mihail Kokolevski.


Ustanovna skupščina Cerkvene občine Ljubljana je bila 27. februarja 1921. leta v zgradbi Univerze. Skupščina je za prvega duhovnika parohije izbrala duhovnika Dimitrija Jankovića, dotedanjega vojaškega duhovnika, za predsednika Cerkvene občine pa je bil izbran zdravnik dr. Pavle Avramović.⁸ Duhovnik Janković je bil prej vojaški duhovnik na Dunaju, zato so bila pravila Cerkvene občine Ljubljana napisana po vzoru pravil Cerkvene občine Dunaj. Ob ustanovitvi je Cerkvena občina Ljubljana spadala v Gornjekarlovško eparhijo in pod njeno jurisdikcijo je ostala vse do sprejetja Ustave Srbske pravoslavne cerkve 1931. leta, ko je bila vključena v novoustanovljeno Zagrebško metropolijo.


Področje Srbske pravoslavne cerkvene občine (SPCO) Ljubljana je na začetku obsegalo vso Slovenijo. Zmanjšalo se je z ustanovitvijo parohij v Celju (1925. l.) in v Mariboru (1928. l.). Po dr. Petru Avramoviću so bili predsedniki Cerkvene občine do II. svetovne vojne še: univ. prof. dr. Jovan Hadži (1924 – 1927 in 1932 – 1935), vicedirektor Jadranske Podonavske banke Ljubomir Đinovski (1927 – 1928), industrialec Milivoj Lajovic (1928 – 1929), duhovnik Dimitrije Janković (1929 – 1931), univ. prof. dr. Aleksandar Stokićević (1931 – 1932) ingimnazijski profesor dr. Ljubomir Jurković (od 1935.), ki je to dolžnost izpolnjeval tudi v težkih vojnih in povojnih letih. Člani Uprave cerkvene občine u Ljubljani u prvem obdobju so bili številni ugledni meščani: univ. prof. dr. Nikola Radojčić, sindikalni voditelj Vladimir Kravos, novinar Božo Borštnik, odvetnik in politik Milan Korun, univ. prof. dr. Nikolaj Bubnov, univ. prof. dr. Mihail Jasinski, univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič, univ. prof. dr. Dimitrij Frost, ekonomist Evgen Lovšin, univ. prof. dr. Nikolaj Preobraženski, odvetnik dr. Josip Grablovic, odvetnik dr. Stanislav Rape, univ. prof. dr. Aleksej Kopilov, lekarnar Leon Bahovec in številni drugi.


Septembra 1927 je Cerkveno občino v Ljubljani obiskal tedanji srbski patriarh Dimitrije. Neustrezni prostori kapele v krogu vojašnice so motili razvoj cerkvenega življenja. Že 1921. leta je bil poslan poziv za izgradnjo cerkve v Ljubljani, ki bi bila posvečena Sv. Nikolaju. Skoraj enak poziv je bil ponovljen decembra 1929. l., na dan Sv. Nikolaja. Zdaj so predlagali, da se cerkev posveti slovenskima apostoloma Cirilu in Metodu. Temelje današnje cerkve Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je posvetil patriarh Varnava 20. junija 1932. Cerkev je zgrajena po projektu arhitekta Momira Korunovića in prvo bogoslužje je bilo 2. decembra 1936. Ikonostas je dar kraljice Marije in je delo debrske delavnice, ikone pa so delo znanega slovenskega slikarja prof. Mirka Šubica.


Duhovnik Dimitrije Janković je bil duhovnik SPCO Ljubljana do 1931. l., ko je prišel Đorđe Budimir, ki je bi tudi vojaški duhovnik. Leta 1938 je bil za prvega stalnega župnijskega duhovnika imenovan Bogdan Matković, dotedanji duhovnik v Sisku. V tem času, pred začetkom druge svetovne vojne, je prišel službovat v Ljubljano oče Dušan Nikolić, prej vojaški duhovnik pri Dravski diviziji. Takrat sta se funkciji župnijskega in vojaškega duhovnika razdvojili.


Februarja 1938 so člani cerkvenega zbora ustanovili Pravoslavno cerkveno pevsko društvo; prvi predsednik je bil znan slovenski gospodarstvenik in kulturni delavec Rajko Ogrin, direktor Zanatske banke; 1939 ga je nasledila ruska emigrantka Antonina Frost, vdova univ. prof. D. Frosta.


Tik pred drugo svetovno vojno, 1940 – 1941, je imela ljubljanska župnija približno 3.000 duš, od tega okoli 1500 meščanov, ravno toliko častnikov, podoficirjev, žandarjev, graničarjev in članov njihovih družin.⁹


Na svoj rojstni dan, 6. septembra 1940, ob odkritju spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani, je kralj Peter II prvič javno nastopil kot vladar. Ob tej priložnosti je v spremstvu kneza namestnika Pavla Karađorđevića in drugih članov kraljevske družine obiskal cerkev Sv. Cirila in Metoda v ljubljanskem parku Tivoli.


Ker je Ustava SPC iz 1931 uvedla v cerkveno življenje versko dobrodelno skrbništvo kot obliko socialno-humanitarnega dela, je bilo pri Cerkveni občini Ljubljana ustanovljeno Verskodobrotvorno starateljstvo. Tik pred II. svetovno vojno je imelo več kot 160 članov.¹⁰


V začetku 1941. leta so se začele priprave na poslikavo cerkve s freskami in izgradnjo župnijskega doma, kar je prekinil začetek vojne in okupacija Jugoslavije.


Po aprilski vojni in razkosanju Kraljevine Jugoslavije je postala cerkvena občina v Ljubljani zbirno mesto številnih beguncev iz Hrvaške pa tudi pravoslavcev, ki so se umaknili iz Madžarske in delov Slovenije, ki so jih okupirali Nemci. V „Letopisu“, ki ga je vodil duhovnik Matković, so ostali žalostni zapisi o ljudeh, ki so bežali iz NDH, da bi rešili gola življenja. Cerkvena občina je v težkih vojnih časih pomagala socialno ogroženim, posebno beguncem. Delili so jim redno mesečno pomoč, hrabro in požrtvovalno delo duhovnika Matkovića pa je ublažilo marsikatero rano.


Pod ljubljansko Cerkveno občino je spadala tudi kapela Sv. Luke v bolnišnici na Golniku, ki jo je posvetil zagrebški metropolit Dositej 7. julija 1934. Naslednji dan je metropolit posvetil tudi kapelo Sv. kneza Vladimirja na Vršiču. Za razliko od cerkve v Ljubljani, ki je bila v italijanski okupacijski coni in v kateri se je duhovno življenje nadaljevalo tudi med okupacijo, je bila kapela na Golniku, ki je bila v nemški okupacijski coni, spremenjena v bolniško sobo in po l. 1945. ni bila obnovljena.



Srbska pravoslavna cerkvena občina v Ljubljani od leta 1945 do leta 1957


Nastanek novega režima in oblast Komunistične partije 1945 je močno prizadela duhovno življenje Srbske pravoslavne cerkvene občine Ljubljana. Številni verniki so se umaknili iz cerkvenega življenja: nekateri so emigrirali, kot npr. nekdanji rektor ljubljanske univerze prof. dr. Rihard Zupančič in prof. A. Bilimovič, nekateri so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni kot pripadniki monarhističnega gibanja med vojno, npr. industrialec Lajovic in njegova soproga Mira, nekatere so preganjali kot člane družin, ki so bile sovražne partizanom, npr. Olgo Rupnik, ženo generala Rupnika. Častnega duhovnika očeta Bogdana Matkovića so preganjali in izsiljevali ter je tajna komunistična policija UDBA marca 1948 predlagala njegovo aretacijo. Vendar so izbrali subtilnejšo rešitev. Še isto leto je bil prisiljen oditi na Hrvaško. Verniki v Ljubljani niso sprejeli postavitve duhovnika Gorazda Dekleve, ki ga je vsiljevala slovenska UDBA, pa je nastala pat pozicija in mesto ljubljanskega župnika je bilo izpraznjeno.


V začetku leta 1949 je bil iz Hrvaške v Ljubljano poslan duhovnik Đorđe Budimir, ki je tu služboval do l. 1938. in je znal slovenski jezik. Toda državni organi so ga zavrnili.¹¹ Namen je bil, da duhovnik ni srbske narodnosti, da bi laže formirali samostojno Slovensko episkopijo po vzoru Makedonije. S tem ciljem so 1951 celo prosili naj se v Ljubljano pošlje duhovnik, ki bi bil Makedonec.¹² Državni organi Narodne republike Slovenije so načrtovali, da postane škof nove škofije Gorazd Dekleva in niso priznavali jurisdikcije zagrebškega metropolita Damaskina. Toda Centralni komite KP Jugoslavije je 1952. l. zavzel stališče proti formiranju Slovenske pravoslavne cerkve, s čimer je bila zavrnjena iniciativa komunističnega vodstva Slovenije.¹³


Po odhodu duhovnika Matkovića je bila odvzeta pravica koriščenja stanovanja in pisarne na Šubičevi ulici 5, s čimer je režim otežil prihod novega duhovnika.¹⁴

 

Od leta 1952 do1957 so prihajali novi duhovniki Dimitrije Joka, Petar Samarđić, Boris Selivanovski in Boris Livanov; nihče od njih ni mogel ostati, ker se ni moglo zanje najti nastanitve v Ljubljani.¹⁵ Srečna okoliščina je, da je v teh letih, izjemno težkih za obstoj CO Ljubljana, obstajal cerkveni odbor, ki je zaslužen da se je kontinuiteta cerkvenega življenja ohranila tudi brez stalnega duhovnika. V teh letih se je dotedanji predsednik cerkvene občine prof. Ljubo D. Jurković umaknil,¹⁶ težko nalogo vodenja cerkvenega odbora pa je prevzel general Milan Mašić.¹⁷

 

_____________________
¹ Mal, Josip: Ускочке сеобе и словенске покрајине, Beograd, 1924, str. 171.
² Radojčić Nikola: Српски Абагар, „Etnolog“, IV/1930-1931, Ljubljana 1931, 2, str. 187-211.
³ V Šematizmu je bilo narobe napisano Vigau namesto Vigaun, kar je nemški naziv za Begunje na Gorenjskem. V Begunju v gradu Katzenstein, je bilaod leta 1875 ženska kaznilnica, v kateri so bile očitno tudi zapornice pravoslavne vere.
⁴ Dunajski velikoavstrijski organ „Das Vаterland“ („Domovina“) је о tem obvestil svоje bralcе v članku „Odpad v shizmo“ (Ein Abfall zum Schisma) 29. septembra 1889, str. 4. Ta dogodek do l. 2016 ni bil obravnavan niti v slovenskem niti v srbskem zgodovinopisju, na njega pa je prvi opozoril dr. Nikola Žutić v svoji bibliografiji časopisa »Velika Srbija« (Велика Србија 1888-1926: историографска анализа листова Велика Србија. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2016).
⁵ „Велика Србија“, Beograd, 22. oktober 1889. Cit. po: Žutić Nikola, Велика Србија 1888 – 1926, Beograd 2016, str. 127. Оdhod delegacije v Karlovac omenja tudi »Slovenski narod«, 3. оktobrа 1889, str. 2.
⁶ „Slovenski narod“, 24. oktobra 1889, str. 3.
⁷ „Nepoklicano hujskanje“, „Slovenec“, 2. oktobra 1889, str. 3.
⁸ Dr. Pavle Avramović je bil doma iz Sremskih Karlovcev; v Ljubljano je prišel 1908 kot avstrijski vojaški zdravnik.
⁹ Protojerej Bogdan Matković: Letopis Srpske pravoslavne parohije ljubljanske. Drugi del. „Beseda“, Ljubljana, II/2002, št. 2, str. 77.
¹⁰ Seznam članov Verskodobrotvornog stararteljstva je objavljen v časopisu „Beseda“ - Nikola Milovančev: „Članovi Verskodobrotvornog starateljstv SPCO u Ljubljani uoči II svetskog rata“, „Beseda“ Ljubljana, IX/2009, št. 12 – 13, str. 40 – 46.
¹¹ Đurić Mišina Veljko: Летопис Српске православне цркве 1946. – 1958. Кnjiga 1. Knin – Beograd: 2000, str. 432.
¹² Đurić Mišina Veljko: Летопис Српске православне цркве 1946. – 1958. Кnjiga 3. Knin – Beograd: 2002., str. 1394.
¹³ Enako.
¹⁴ Đurić Mišina Veljko: Летопис Српске православне цркве 1946. – 1958. Кnjiga 2. Knin – Beograd 2001. l., str. 777.
¹⁵ Enako, str. 778.
¹⁶ Ljubo D. Jurković je bil rojen v Benkovcu, Dalmacija, 11. IX. 1898. Študiral je slavistiko in filozofijo v Pragi in v Ljubljani. V dvajsetih letih XX. stoletja je bil v Ljubljani politično aktiven v Orjuni in v Radikalni stranki. Bil je srednješolski profesor srbskega jezika v Ljubljani od l. 1926 do l. 1960. Doktoriral je l. 1940 z disertacijo „Psihologija patriotskega čuta“. Ukvarjal se je s književnostjo in prevajanjem v slovenščino ter iz slovenščine v srbščino. Na mesto predsednika CO Ljubljana je bil izvoljen l. 1935. Umrl je v Ljubljani, 22. XII. 1982.
¹⁷ Milan Mašić, roj. 1884, brigadni general vojske Kraljevine Jugoslavije. Umrl v Ljubljani 1959.

ОБАВЈЕШТЕЊЕ!

Обавјештавамо посјетиоце веб презентације да још увијек радимо на превођењу странице на словеначки језик.

Хвала на разумијевању!

Izberite jezik

RAZPORED BOGOSLUŽJA

 

Večerna molitev

- vsak dan ob 18.00

Jutranja molitev

vsak dan ob 08.30

Bedenje

- sobota in pred prazniki ob 17.00

Sveta Liturgija

- nedelja in prazniki ob 09.00

   

KOLEDAR BOGOSLUŽJA

 

Cerkev je odprta vsak dan od 08.00 do 19.00 ure.

Православни календар