Srbi in srbska dinastija Brankovićev na področju današnje Slovenije in severne Italije v XV. stoletju
Piše: Nikola Milovančev
Zaradi turških osvajalnih vojn je po porazu srbske vojske v Bitki na Marici 26. septembra 1371. leta prišlo do prvih večjih selitev Srbov. Preseljevanje se je še okrepilo po boju na Kosovem polju leta 1389. Med prvimi begunci so bili številni pripadniki srbskega plemstva, s katerimi je bežalo ljudstvo. Glavne smeri teh selitev so šle proti zahodu in jugozahodu v Bosno in Dalmacijo in proti severu na Ogrsko. Preseljevali so se tudi na področja, kjer so bili že takrat strnjeno naseljeni, npr. na Pelješac¹. Prodrli pa so tudi v bolj oddaljena področja in tako so leta 1404. obnovili kolonije v bližini Budima na otoku Čepel – Srbski Kovin². Prve selitve srbske etnične skupnosti, ki so jih izzvali turški osvajalni pohodi, niso zajele področij današnje Slovenije in severne Italije, ker so bile precej oddaljene od srbske despotovine in so bile izven glavnih selitvenih smeri. Begunci so prišli v Trst in v Benetke iz Dalmacije. Leta 1413. je tržaški Veliki svet določil, da se celo na silo odkupi od zasebnikov prostor ob tržaškem predmestju Contovela, kjer bi se lahko nastanili „Sclavi, ki so že prišli z meje Bosne in Dalmacije“³. Srbi iz dalmatinskih mest pa so se množično doseljevali v Benetke. V prvi polovici XV. stoletja je bilo v Benetkah nekaj tisoč pravoslavnih, večinoma Grkov. Zgodovinar pravoslavja v Benetkah, prof. Ioannis Veludis navaja, da je bilo v beneški pravoslavni občini poleg Grkov mnogo „Slovanov, to je Srbov” (Slabon tutesti Serbon)⁴. Nikodim Milaš se je skliceval na Veludisa in je predvideval, „da je moralo biti v Benetkah precej srbskega naroda, saj so imeli v XV. stoletju zasebno občino, ki je po benečanskih državnih zakonih o združenjih morala imeti najmanj 250 družinskih poglavarjev, torej je bilo takrat v Benetkah najmanj 250 družin“⁵.
Leta 1427. je umrl despot Stefan Lazarević in nasledil ga je bratranec Đurađ Branković. Znašel se je v hudih težavah. Upirati se je moral fevdalnemu separatizmu in kljubovati težkemu položaju zaradi dvojnega vazalstva Ogrski in Turčiji. Đurađ je bil od decembra 1414. leta poročen z Grkinjo Irino (Jerino) Kantakuzen. To je bil njegov drugi ali tretji zakon. Svoj položaj je skušal utrditi s sorodstvenimi vezmi, zato je mlado hčer Katarino 20. IV. 1433 leta poročil z grofom Ulrikom II. Celjskim, njeno sestro Maro pa leta 1435. s turškim sultanom Muratom II. Ob poroki je odnesla bogato balo. K obema nameravanima porokama sta despotu leta 1433. čestitala poslanca iz Dubrovnika Gundulić in Bobaljević⁶.
Ko je prišla Katarina (Kantakuzena) Branković na celjski dvor, ni spremenila vere, zato so začeli prihajati k njej srbski pravoslavni duhovniki. Materialni dokaz o tem, da je Katarina skrbela za pravoslavno duhovnost, nam daje „Varaždinski apostol“. To je najstarejša ohranjena srbska knjiga na področju današnje Hrvaške. „Apostol“, napisan 1454. leta „va Varaždine cilskije oblasti pri blagočestivoj i hristoljubivoj gospođe kneginje Kantakuzine dašteri despota Đurđa samodršca srbskago“, ima zastavico iz prepletenih raznobarvnih krogov. Takšne zastavice so del celotnega knjižnega okrasja Moravske Srbije.
Ker so bili navzoči pravoslavni duhovniki, meni zgodovinar Vojislav J. Đurić, da je imela Katarina cerkev v Celju ali v Varaždinu⁷. Lik grofice, ki je postala leta 1436. kneginja Katarina Celjska, je ostal ovekovečen na reliefu iz 18. stoletja. Hrani ga celjski Pokrajinski muzej⁸. Iz XV. stoletja je „celjski oltar“ v cerkvi na Ptujski Gori, ki je znana katoliška romarska cerkev. Na oltarju je Marija zavetnica s plaščem. Pod plaščem je med ogrskimi oblastniki naslikana tudi podoba Stefana Lazarevića. Bogo Grafenauer meni, da je bil knežji dvor v Celju poleg Trsta edino mesto na Slovenskem, kamor so segali evropski kulturni in umetnostni tokovi humanizma in renesanse⁹.
Ko so Beograd odstopili Madžarom, je postal kanonski starešina vseh pravoslavnih Srbov in Romunov v Ogrski beograjski metropolit, ki je obdržal cerkveno oblast na tem velikim področju od leta 1429 do 1527. V muzeju Srbske pravoslavne cerkve v Beogradu hranijo mitro, ki jo je darovala beograjskemu metropolitu Katarina Branković, kneginja Celjska. Katarina je očitno takoj po poroki v nekatere utrdbe pripeljala sebi vdane srbske posadke in postavila Srbe na poveljniške položaje. Ogrska skupščina je leta 1439 celo izdala odlok, s katerim so zahtevali od Đurđa Brankovića in njegovega zeta Ulrika II. Celjskega, da ne smeta podeljevati mestne uprave in koncesij tujcem¹⁰. Vladar se je šele 1451. leta obvezal, do bodo poveljniki utrdb in mestnih uprav Madžari in ne Srbi. Klub temu obveze ni popolnoma spoštoval. Upravitelj mesta Vilagoš je bil 1456. leta Vlatko, njegov pomočnik pa Branislav¹¹. Odločbe Ogrske skupščine nista spoštovala niti Ulrik II niti Katarina. Ko je bil Ulrik II 1459. leta umorjen, je bil Srb Bogavac Milaković graščak v Medvedgradu in župan Zagrebškega polja. V obeh Kalnikih je poveljeval Pavle Mikšić. Srbske posadke so bile sredi XV. stoletja še v mnogih celjskih utrdbah: Medvedgradu, Rakovcu pri Vrbovcu, Malem in Velikem Kalniku pri Križevcih in v Koprivnici. V trdnjavah je moralo biti večje število Srbov („Rasciani“), saj jim je ogrski kralj Vladislav III. leta 1447 pisal, naj ne vznemirjajo meščanov in kmetov z raznimi dajatvami in kmečkimi opravili¹².
Konec maja 1440. leta je bil tedaj 65-letni despot Đurađ na področju Celjskih. Viri navajajo, da je živel v Zagrebu¹³. Iz Zagreba je z ženo in nekaj sto konjenikov odšel čez Furlanijo v Zeto, kjer je imel posestva, ki so bila del srbske despotovine. Benečani so ga lepo sprejeli in 9. julija je s svojim vojaki izplul iz Marana, zahodno od Ogleja. Šel je v borbo proti Turkom. Naslednje leto je dal sultan za kazen oslepiti ujeta despotova sinova Grgurja in Stefana. Đurađ se je po vojaškem porazu in družinski tragediji po treh mesecih vrnil iz Dubrovnika na Ogrsko. Pokoril se je novemu kralju Ladislavu V. (Ladislav posmrtni – Postumus). Leta 1443. mu je umrl vnuk Jurij (Đurađ), sin Katarine Celjske. To je bilo obdobje, ko so močno pritiskali Turki, potekali so dinastični boji v Ogrski in se je vsiljevala florentinska unija (Ferrara 1438 – Firence 1439). Klub vsemu Đurađ Branković, edini izmed pravoslavnih vladarjev, ni poslal odposlancev na zbor v Firence in ni sprejel unije, ki jo je sklenil bizantinski car Janez VIII. Paleolog.
Junija leta 1448 so v Celju zaročili Katarinino in Ulrikovo hčerko Elizabeto (Jelisaveto) z Ladislavom, starejšim sinom Janoša Hunyadija. Tri leta kasneje se je končala vojna med Hunyadijem in Elizabetinim dedom despotom Đurđem ter sta sklenila mir v Smederevu. Elizabeto, ki je takrat bila stara deset let, pa so ponovno zaročili, tokrat z mlajšim Hunyadijevim sinom Matijo. Določili so celo datum poroke. Ta naj bi bila 6. decembra 1453. na Sv. Nikolaja. Pomembna je despotova odločitev, da mora Elizabeta ostati v pravoslavni veri tudi po poroki („in ritu fidei Grecorum“). Določil je, „da mora biti z njo in njeno družino vedno duhovnik 'grškega obreda' in plemiči, gospe in device, ki jih bomo izbrali mi ali naši sinovi“ ¹⁴. Leta 1452. je doletela Celjske velika izguba: umrl je njihov naslednik Herman IV, Elizabetin brat. Predvideva se, da sta se Elizabeta in Matija poročila (morda na Sv. Nikolaja 1454?) in da je Elizabeta odšla v dvorec Hunyad v Transilvaniji, Matija pa kot komornik na Vladislavov dvor¹⁵. Čez tri mesece (1455) je Elizabeta zbolela in umrla. Stara je bila komaj štirinajst let. Ladislav Hunyadi je s pretvezo zvabil v Beograd Ulrika II. Celjskega in ga 9. novembra 1456 ubil. Tako je umrl zadnji celjski grof. Čez mesec in pol je v 81. letu umrl tudi njegov tast in zaveznik Đurađ Branković. Katarina je poskušala obdržati čim več moževih posesti v Ogrski s pomočjo podbana Jana Vitovca, češkega stotnika, ki je nekoč služil Ulriku II. Celjskemu¹⁶. O Ulrikovi dediščini v avstrijskem delu sta dosegla sporazum med Katarino in avstrijskim cesarjem njena pogajalca Andreas Baumkircher in Friedrich Lamberger 15. decembra 1457. leta v Gradcu¹⁷. Vdova je morala izročiti cesarju Frideriku III. utrdbe, ki jih je še imela. V zameno je dobila v uživanje dvorec Gurkfeld (Krško) z vsemi dohodki in rento. Obstajajo podatki o pogodbi, sklenjeni 10. marca 1458, s katero se Katarina odreka nekaterim posestim v cesarjevo korist. Ta pogodba je bila še trikrat obnovljena¹⁸. Kneginja se je zadnjič srečala s predstavniki meščanov zagrebškega Gradca v začetku leta 1457, ko so prišli na razgovore v Celje.
V pritožbi iz 1458. leta je podatek, da je kneginji v pravnem poslu svetoval varaždinski arhidiakon Žigmund kot „kaplan gospe kneginje“ („capellanus domine comitisse“).Iz tega podatka je Nada Klaić napačno sklepala, da je Katarina prešla v rimskokatoliško vero¹⁹. Katarina je imela dobre odnose s katoliškimi duhovniki, predvsem z zaupnikom in kaplanom pokojnega moža. Izraz „kaplan gospe kneginje“ pomeni le „kaplan na dvoru kneginje“. To potrjuje kardinal Enea Silvio Piccolomini, kasnejši papež Pij II. v Zgodovini zavojevalca Fridrika III. O Katarini piše, da je bila „lepega videza in vedenja“ (facie et moribus honesta) toda „omadeževana z grško zvitostjo“ (graeca perfidia maculata)²⁰.
Po moževi smrti je Katarina vladala v Zagrebu, Varaždinu in Postojni (Adelsbergu)²¹. V začetku leta 1459 so s prestola vrgli Katarininega slepega brata Stefana. Pobegnil je v Budim, kasneje pa se je zatekel h Katarini. Od Dubrovčanov je zahteval, naj ga sprejmejo. Niso mu ugodili, da se ne bi zamerili Turkom. Dubrovniški Svet naprošenih je menil, da se morajo opravičiti poslancem kneginje Celjske²². Sredi maja 1460 je bila kneginja Katarina v Varaždinu. O tem nam priča ohranjena listina²³. S pogodbo, sklenjeno 8. maja 1461. v Zagrebu, je Katarina prodala Janu Vitovcu in bratoma Žigmundu in Baltazarju Weißpriaškima dva gradova in enajst utrdb v Slavoniji. Ta zemljepisni pojem je tedaj obsegal še današnjo severozahodno Hrvaško. Pogodba je bila sklenjena tudi v imenu despota Stefana („regni Rasciae despotus“)²⁴. Avgusta 1460. leta je odšel slepi despot Stefan v Albanijo k Skenderbegu, ker je postal njegov svak.
Ko je sklenila kupoprodajno pogodbo z Vitovcem, je Katarina odpotovala v Dubrovnik. Polog naj bi ji priskrbel beograjski metropolit, ki je bil pri Marinu Đurđevu Gučetiću. Ponudili so ji sodno razpravo²⁵.
Medtem je despot Stefan zapustil Albanijo. Najprej je odšel v Italijo, nato pa na Katarinina posestva. Junija leta 1462 je bil v frančiškanskem samostanu v Benetkah. Tu sta ga obiskala modenski škof Giovanni Antonio in Antonio Guidoboni.
Slepega despota sta opisala kot zelo dostojanstvenega, visokega, resnega in modrega. Okrog leta 1465 (po Orožnu 1463²⁶) sta Stefan in Katarina kupila dvorec Beograd (Belgrado, Belgrad) v Furlaniji. Prodal ga je grof Leonard Goriški. Despot se je z družino preselil v precej propadel dvorec in tam vzgajal sinova Đorđa in Jovana ter hčer Maro. Do 1457. leta je z brati prevzel le majhen del očetove zakladnice, ki je ostala v Dubrovniku (209 litrov oziroma 68,5 kg zlata), vendar to ni bistveno popravilo njegovega slabega finančnega stanja. O tem priča odločitev dubrovniškega Sveta naprošenih z dne 3. januarja 1466, da mu podarijo obleko („una vesta“), vredno 15 dukatov²⁷.
Leta 1469. se je Katarina odrekla Krškemu v zameno za enkratno izplačilo in čez Dubrovnik odpotovala v Ježevo v Makedoniji, kjer je živela njena sestra sultanka Mara. Po preselitvi je pisala pisma le v srbskem jeziku. Njeni glasniki so bili večinoma srbski menihi²⁸. Katarina in Stefan sta 1472. leta zastavila dvorec Beograd grofu Leonardu²⁹. Despot je umrl leta 1477. Pokopan je v cerkvi, ki jo je imel na svojem furlanskem posestvu³⁰. V Beogradu je še naprej živela njegova soproga Angelina z otroki. Bili so pod zaščito Beneške republike, vendar so jih sosedje nenehno vznemirjali. Katarina jim je svetovala, naj se pritožijo cesarju. Leta 1478. je odšla Angelina s sinovoma na Dunaj k cesarju Frideriku III., ki jih je vzel pod svoje varstvo. Odstopil jim je dvorec Weitersfeld na Koroškem, Angelina in otroka pa so cesarju prisegli zvestobo³¹.
O nameravani prodaji Beograda je ohranjena obširna korespondenca med Benetkami, Carigradom in goriškim grofom. Med njimi je leta 1480 posredoval Jud Simon. Poleti istega leta je o prodaji pisala Katarina iz Ježeva goriškemu grofu v Linz v srbskem jeziku³². Pismo je poslala po svojem duhovniku, menihu Marku („Marcus kaloier“, tako navaja nemški dokument), ki ga je na poti v Avstrijo spremljal kneginjin služabnik Đorđe Srbin³³.
Angelinina hčerka Mara se je s Friderikovim posredovanjem leta 1485 v Innsbrucku poročila z Bonifacijem Paleologom V, montferatskim obmejnim grofom. Svatbi je prisostvoval sam cesar.
Katarina ni našla kupca za Belgrado, zato se je dvorec odločila podariti svojemu svaku, grško-albanskemu plemiču Mateju Spanu, vendar je potem sklenila dogovor z grofom Leonardom (ki pa je kmalu celo posest izročil cesarju).
Ko je 1485. leta Angelina s sinovoma odšla na Ogrsko, so s seboj odnesli tudi relikvije pokojnega moža, despota Stefana. Tako se je zaključilo obdobje, ko so na področju današnje Slovenije in severne Italije živeli vlastelini Brankovići. Katarina je dočakala svojo smrt v Makedoniji. Pokopana je оkrоg l. 1492 v samostanu Konča, zahodno od Strumice.
V teh desetletjih druge polovice XV. stoletja so po morju in po kopnem prodirali številni begunci proti severozahodu. Leta 1463 so prišli „Sclavi“ v Savudrijo. Za versko vzgojo pravoslavnih (schismatici) „Morlakov“ je koprski škof 1463. leta dodelil cerkev Janeza Evangelista frančiškanom tretjega reda³⁴. Leta 1476, ko so „Sclavi“ prišli v Piran, jim je občina dodelila neobdelano zemljišče, ki je pripadalo trdnjavi in jih za deset let oprostilo dajatev. Konec stoletja so se uskoki naselili na tržaškem Krasu in so prodrli vse do Soče. V notarskih spisih iz Pulja v XV. stoletju so ostala zapisana imena „Sclavov“, puljskih meščanov, ki pričajo o njihovem poreklu: Marko iz Srbije, sin pokojnega Pavla (Marcus de Servia, f. qm. Pauli); Marica Jovanova iz Meduna; Ljubiša Jovanov; Milica Simina; Milka.³⁵
Od leta 1474. so Turki vpadali v Belo krajino in v urbarjih iz teh let najdemo prva imena in priimke priseljencev: Radaković, Cvetković v Pobrežju pri Adlešičih 1477. leta; Matej Rodoslav iz Želebej 1490. leta; Jakov Radurović, Radinković in Popković v Gribljah 1490. leta), itd.³⁶ To je bil šele uvod v priseljevanje Srbov v te kraje v XVI. stoletju.
Članek je objavljen v zborniku „Srbi u Sloveniji“ (simpozij v Sremskih Karlovcih l. 1996), Beograd 1997, str. 87-95, ponatisnjen pa je v časopisu „Beseda“, Ljubljana, I/2000, št. 1, str. 80-88.
_____________________
¹ Hrvaški zgodovinar Nikola Zvonimir Bjelovučić v svoji knjigi „Povijest poluotoka Rata (Pelješca) sa dijelom povijesti Zahumlja (Hercegovine) i Dubrovačke republike“ (Split, 1921.l., str. 124-125) pravi: „Ker je bilo na polotoku zelo malo prebivalcev, še posebej po uporih 1346-7 in 1362-3, so Dubrovčani naselili Broce leta 1364; 1386. so s Srbi naselili okolico Stona. Ti novi priseljenci so okrepili pravoslavje in bogomilstvo na polotoku. Sami Dubrovčani nam leta 1371. potrjujejo, da žive na polotoku Srbi, naseljeni iz Srbije. Po petnajstih letih so spet naseljevali Srbe v Ston in njegovo okolico, torej na polotok. To je očiten dokaz, da so bili prebivalci polotoka v XIV. stoletju Srbi.“ Bjelovučiću sta kot vira služila Rastićeva „Dubrovniška kronika“ (Resti: Croniche di Ragusa – Monumenta Spectantia Historiam Slavorum Meridionalium knj. 25. Scriptores vol.II, JA, Zagreb 1893, uredil Natko Nodilo) in „Dubrovniški spomeniki“ (Monumenta Ragusina, vol. I-V, JA, Zagreb 1879-1897).
² Cerkev in samostan Kovin je dala zgraditi kraljica Jelena, hči raškega župana Uroša, ki je vladala Ogrski v sredini XII. stoletja v imenu svojega mladoletnega sina Géza II. V tem času je bil njen brat Beloš ogrski palatin in slavonski (hrvaški) ban Radoslav Grujić: „Православна српска црква“, Beograd 1921, str. 81.
³ Pietro Kandler: Codice diplomatico istriano, Trst 1847-1861 (nova izdaja: Trst, 1989). Citirano po Branislavu Mesaroviću: „Seobe u Dalmaciju i Istru od 1371-1540. god.: istorijski fragmenti“, Beograd 1986, str. 20.
⁴ Ioannes Beloudes / Veludo (Ιωάννης Βελούδης): Ελλήνων ορθοδόξων αποικία εν Βενετία. Ιστορικόν υπόμνημα, Benetke 1893, str. 26. Nav. po: Nikodim Milaš: „Православна Далмација“, Novi Sad 1901, str. 234.
⁵ Nikodim Milaš: Православна Далмација, Novi Sad 1901, str. 234.
⁶ Nicolas Jorga: Notes et extraits pour servir à l'histoire des croisades au XVe siècle, Paris 1899, 315-316.
⁷ Vojislav J. Đurić: Последња уметничка жариштa. Историја српског народа, knj. II., Beograd 1982, str. 542.
⁸ O tem reliefu je pisal Aleksa Ivić: Катарина цељскa, кћи деспота Ђурђа Бранковића. Рељеф грофице Катарине у Цељском музеју. „Време“, Beograd, IX/1929, št. 2824, 4. november 1929, str. 1,3.
⁹ Bogo Grafenauer: „Celjski grofje“. Enciklopedija Slovenije, knj. 2, Ljubljana 1988, str. 15.
¹⁰ Corpus iuris hungarici, 290. Nav. po Mesaroviću.
¹¹ Monumenta Hung. hist. XXXIII; No 245. Nav. po Mesaroviću.
¹² Radoslav Grujić: Пакрачка епархија, Споменица o српском правoславнoм владичанству пакрачкoм, Novi Sad 1930, str. 8.
¹³ Mavro Orbin: Краљевство Словена, Beograd 1968, str. 112.
¹⁴ Janko Orožen: Zgodovina Celja II. del. Celje 1927, str. 103-104.
¹⁵ Isto, str. 106.
¹⁶ Konstantin Jireček: Историја Срба, knjiga I., Beograd 1984, str.385.
¹⁷ Janko Orožen: Zgodovina Celja II. del. Celje 1927, str. 139.
¹⁸ Aleksa Ivić: „Нови подаци o грoфици Кaтaрини Цељској“. Летопис Мaтице српскe, knj. 268, Novi Sad 1910, str. 45-47.
¹⁹ Nada Klaić: Zadnji knezi Celjski v deželah Svete krone, Ljubljana - Celje 1991, str. 78.
²⁰ A. F. Kollar: Aenae Silvii episcopi Senensis (qui postea Piuis papa II fuit). Historia rerum Friderici III Imperatoris, Analecta monumentorum omnis aevi vindobonensia, T. II., Dunaj 1762. Nav. po Nadi Klaić, enako, str. 19.
²¹ Jireček, enako, str. 409.
²² Consilium Rogatorum, XVI, 82-83, in Jorjo Tadić: „Promet putnika u starom Dubrovniku“, Dubrovnik 1939, str. 95. nav. Po Dušanki Dinić-Knežević: „Sremski Brankovići“, „Istraživanja“ 4, Novi Sad 1975, str. 20-21.
²³ J. Stipšić - M. Šamšalović: Isprave u arhivu Jugoslovanske Akademije, zbornik Hist. instituta Jug. akademije, zv. 3, str.593.
²⁴ Nada Klaić, isto, str. 78.
²⁵ Đorđe Sp. Radojičić: „Хагиолошки прилози o последњим Бранковићима“. Глaсник Историјског друштвa у Новом Саду, XII/1939, str. 103-114.
²⁶ Orožen, enako, str. 139.
²⁷ Dušanka Dinić-Knežević, enako, str. 23.
²⁸ Jireček, enako, str. 409.
²⁹ Milko Kos: „Srbski Brankovići in goriški grofje“. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Ljubljana, II/1920, str. 95.
³⁰ Vojislav J. Đurić, enako, str. 542-543.
³¹ Aleksa Ivić: Историја Срба у Војводини, Novi Sad 1929, str. 19.
³² M. Kos, enako, pravi „v slovanskem jeziku“.
³³ Ne vemo, zakaj M. Kos (isto, str. 93) besedo „Syriff” (Srb) prevaja s „Šerif”.
³⁴ Mesarović, enako, str. 50.
³⁵ Mesarović, enako, str. 62.
³⁶ Dušan Kos: Urbarji za Belo krajino in Žužemberk (15-18. stol.), knj. I, Ljubljana 1991, str. 118, 178, 212.
